Nosilec zgodovinskega razvoja

Ležaj je pomemben del sodobnih strojev in opreme. Njegova glavna funkcija je podpora mehanskemu rotirajočemu telesu, zmanjšanje koeficienta trenja med njegovim gibanjem in zagotavljanje njegove natančnosti (natančnosti) vrtenja. Zgodnja oblika linearnih ležajev je bila postavitev vrste lesenih drogov pod vrsto drsnih plošč. Sodobni linearni ležaji uporabljajo isti princip delovanja, vendar včasih uporabljajo kroglice namesto valjev. Najenostavnejši rotacijski ležaj je pušni ležaj, ki je samo puša, stisnjena med kolo in os. To zasnovo so kasneje nadomestili kotalni ležaji, ki so zamenjali prvotne puše s številnimi cilindričnimi valji. Vsak kotalni element je bil kot ločeno kolo.

Primer zgodnjega krogličnega ležaja je bil odkrit na starorimski ladji, zgrajeni leta 40 pr. n. št. v jezeru Naimi v Italiji: lesen kroglični ležaj je bil uporabljen za podporo vrtljive mize. Rečeno je, da je Leonardo da Vinci okoli leta 1500 nekoč opisal kroglični ležaj. Med različnimi nezrelimi dejavniki krogličnih ležajev je zelo pomembna točka, da bodo trki med kroglicami povzročili dodatno trenje. Toda ta pojav lahko preprečite tako, da žogice eno za drugo postavite v majhne kletke. V 17. stoletju je Galileo naredil najzgodnejši opis krogličnega ležaja s kroglico v kletki. Konec sedemnajstega stoletja je Britanec C. Wallo zasnoval in izdelal kroglične ležaje ter jih za poskusno uporabo namestil na poštne tovornjake, Britanec P. Worth pa je pridobil patent za kroglične ležaje. Prvi kotalni ležaj s kletko, ki se je začel uporabljati v praksi, je leta 1760 izumil urar John Harrison za izdelavo kronografa H3. Konec osemnajstega stoletja je nemški HR Hertz objavil članek o kontaktni napetosti krogličnih ležajev. Na podlagi Hertzovih dosežkov so R. Stribeck v Nemčiji, A. Palmgren na Švedskem in drugi izvedli veliko število poskusov, ki so prispevali k razvoju teorije načrtovanja kotalnih ležajev in izračuna življenjske dobe ob utrujenosti. Kasneje je ruski NP Petrov uporabil Newtonov zakon viskoznosti za izračun trenja v ležajih. Prvi patent za kroglični utor je pridobil Philip Vaughan iz Carmarthena leta 1794.

Leta 1883 je Friedrich Fisher predlagal uporabo ustreznih proizvodnih strojev za brušenje jeklenih kroglic enake velikosti in natančne okroglosti, kar je postavilo temelje za industrijo ležajev. Britanec O. Reynolds je izvedel matematično analizo Thorjevega odkritja in izpeljal Reynoldsovo enačbo ter tako postavil temelje hidrodinamične teorije mazanja.